Povejte mi, vi, ki hočete biti pod postavo: ne slišite, kaj pravi postava? 22 Pisano je namreč, da je Abraham dobil dva sinova, enega od dekle in enega od svobodne. 23 Toda sin, rojen iz dekle, se je rodil po mesu, sin pa, rojen iz svobodne, po obljubi. 24 To je povedano v prispodobi: gre namreč za dve zavezi. Ena izvira s Sinajske gore in rodi za sužnost: takšna je Hagára. 25 Hagára je gora Sinaj, ki je v Arabiji: ta se sklada s sedanjim Jeruzalemom, ki je suženj s svojimi otroki vred. 26 Oni Jeruzalem, ki je zgoraj, pa je svoboden in ta je naša mati. 27 Pisano je namreč: Razveseli se, nerodovitna, ki ne rodiš;
zavriskaj in vzklikni, ki nisi v porodnih bolečinah;
zakaj več je otrok zapuščene,
kakor tiste, ki ima moža.
28 Vi pa, bratje, ste kakor Izak otroci obljube. 29 In kakor je takrat tisti, ki je bil rojen po mesu, preganjal tistega, ki je bil rojen po duhu, tako se dogaja tudi zdaj. 30 Toda kaj pravi Pismo? Odpôdi deklo in njenega sina, kajti sin dekle ne bo dedoval s sinom svobodne. 31 Zaradi tega, bratje, nismo otroci dekle, temveč svobodne. (Gal 4,21-31)
V srednjem veku so zelo radi upodabljali alegoriji cerkve in sinagoge. Na sliki vidite alegorični upodobitvi cerkve in sinagoge, ki ju hranijo v muzeju strasbourške stolnice. Cerkev so upodabljali kot čedno mlado, okronano žensko, ki zre naravnost predse, sinagogo pa kot mlado lepotico z zavezanimi očmi, ki gleda nekam vstran in proti tlom. S tem so hoteli poudariti prednost krščanstva pred judovstvom. S sporočilom alegorije se načeloma strinjam, toda srednjeveška cerkev je bila velikokrat enako slepa, kot religija, ki jo je predstavljal kip sinagoge. Problem te in mnogih drugih cerkva je bil in je še danes (celo tako imenovanih evangelijskih), da učijo nejasen nauk o milosti in ga mešajo z naukom o posvečenosti, ali pa o potrebnosti del za doseganje milosti. Nič novega torej, kajti to je bil problem Božje cerkve od vsega začetka.
Cerkev v Galatiji je bila za Pavla precej trd oreh, saj so se Galačani zelo hitro obrnili od vere v Božjo milost, ki rešuje, k "veri", ki zahteva izpolnjevanje del postave. Ta stvar mu je povzročala velike preglavice, saj je šlo pri njej za razvodenitev evangelija, ki ga je oznanjal, zato se je v Pismu Galačanom spoprijel ravno s problemom vere in del postave.
Prispodoba, ki jo je uporabil sv. Pavel v tem odlomku, je vzeta iz 1. Mojzesove knjige. Tisti, ki hočejo vztrajati pri delih postave so kot Izmael, ki ga je Abraham spočel s sužnjo Hagaro. Hagara je prispodoba za goro Sinaj, na kateri je bila pozneje Izraelu izročena postava. Izak je otrok obljube, ki ga je Sara rodila Abrahamu, ko zaradi njune starosti ni bilo več pravega upanja, da bi še sploh lahko rodila. Toda zgodilo se je, kakor je Bog obljubil. Sara je bila svobodna, zato so tisti, ki živijo iz milosti, otroci svobodne. Mati tistih, ki živijo iz milosti, je Jeruzalem, a ne zemeljski Jeruzalem, ampak, tisti zgoraj, nebeški. Pavel pravi: "Toda kaj pravi Pismo? Odpôdi deklo in njenega sina, kajti sin dekle ne bo dedoval s sinom svobodne." (Gal 4,30) S tem je hotel povedati, da ne moremo in ne smemo mešati ter pogojevati milosti s postavo. To je rada delala srednjeveška cerkev, Rim pa je to zapečatil na tridentinskem koncilu. Žal počno enako mnoge tako imenovane evangelijske cerkve. Začnejo sicer z Jezusom, evangelijem in vero, končajo pa s: "Kristjan ne sme tega in onega...! Kako lahko ti to počneš?" In podobno. Iz postave so naredili pravo znanost, tako da so jo "obogatili" z raznimi zapovedmi, ki so si jih sami izmislili in jih ne najdemo v Bibliji. Prerok Izaija pravi o tem naslednje: "Zapoved na zapoved, zapoved na zapoved, pravilo na pravilo, pravilo na pravilo, malo sèm, malo tja." (Iz 28,10)
Postava ima zelo pomembno mesto, saj ima veliko pedagoško vrednost. Preko nje namreč pridemo do spoznanja greha. (Rim 3,20. Ib.7,7ss. 1Kor 15,56) Toda postava sama ne prinaša opravičenja, enako kot samo poznavanje vzrokov in delovanja bolezni ne prinaša ozdravljenja. Postava je zakonik, noben zakonik pa ne opravičuje, ampak obsoja. Postava nas vodi h Kristusu, zato pravi Pavel na drugem mestu: "[V]emo, da človek ni opravičen po delih postave, ampak edinole po veri v Jezusa Kristusa" (Gal 2,16) To je evangelij, veselo oznanilo, da nismo opravičeni po svojem prizadevanju, ampak po veri v Kristusa, ki nam je zadobil popolno odrešitev. Da ne bi še naprej sužnjevali delom postave, spodbuja Galačane: "Zaradi tega, bratje, nismo otroci dekle, temveč svobodne." (Gal 4,31)
Toda poleg pedagoške ima postava tudi didaktično vrednost, saj nas poučuje, kaj Bog pričakuje od nas. Kristjan si prizadeva izpolnjevati postavo, a ne zato, da bi se po njej odrešil, ampak, ker je odrešen. Posvečenost ni privilegij redkih izbrancev, ki bi se odločili za "posvečeno življenje", in jim v rimski cerkvi pravijo redovnice ter redovniki, ampak stvar vseh pravih vernikov. Posvečenost ni isto kot opravičenje, ampak gre vštric z njim. To seveda ne pomeni, da kristjan ne bi več grešil, saj pravi apostol Janez: "Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas. Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zvest in pravičen. Če rečemo, da nismo grešili, ga delamo za lažnivca in njegove besede ni v nas." (1Jn 1,8.10) Na svetu ni človeka, ki ne bi grešil, pri čemer ni kristjan nikakršna izjema. Toda pravi kristjan bo prizna(va)l svoje grehe in se trudil živeti v skladu z Božjimi zapovedmi. Toda ta trud ne rešuje, rešuje edino Jezus Kristus.
Edino po milosti smo torej odkupljeni, odrešeni, osvobojeni. Milost nam je prislužil Kristus s svojo smrtjo na križu. In ta nam kaže pot proti nebeškemu Jeruzalemu. Bogu hvala za ta dar!
Tako popolnoma obsojamo ničevost tistih, ki trdijo, da niso zakramenti nič več kot gola in prazna znamenja. Ne, mi trdno verujemo, da smo pri krstu vcepljeni v Kristusa Jezusa, da bi bili deležni njegove pravičnosti, po kateri so pokriti in odpuščeni naši grehi.
